Kdo je bil Janko Gačnik, ki mu Koroško filatelistično društvo Ravne na Koroškem ob 120-letnici njegovega rojstva posveča priložnostni poštni žig, dotisk na kuverti, osebno znamko in maksimum karto?
Večina prebivalcev ravenske občine o njem ne ve skoraj ničesar, poznajo pa ta priimek zaradi Gačnikove poti na Ravnah, na kateri je sedež Občine Ravne na Koroškem. Omenjena obletnica je tako primerna priložnost, da se malo bolje seznanimo z njegovo življenjsko potjo.
S pomembnimi odlikovanji: red jugoslovanske krone, red sv. Save in medalja za hrabrost (Arhiv NUK)
Janko Gačnik se je rodil 12. februarja 1895 v Gradcu (Graz) kot nezakonski sin Uršule Gačnik. Mladost je preživel pri starih starših v Gorčah pri Libeličah, kamor je hodil v šolo od leta 1901 do 1908.
Osnovnošolec (označen s križcem) v Libeličah l. 1903
Zaradi njegove prevelike naklonjenosti slovenstvu ga niso sprejeli na učiteljišču v Celovcu, zato se je vpisal na učiteljišče v Mariboru. Po maturi 1914 je nekaj mesecev služboval pri Sv. Barbari pri Vurbergu – današnji Zgornji Koreni. Leta 1915 je moral k vojakom, bil je na usposabljanju za rezervne častnike. Končal ga je novembra 1915 v Admontu na Gornjem Štajerskem in bil še isti mesec poslan na soško fronto. Med drugim se je udeležil bitk pri Oslavju in na Doberdobski planoti leta 1916, bil ranjen, dobil medaljo za hrabrost in bil povišan v poročnika.
Praporščak na soški fronti l. 1916
Po daljšem okrevanju so ga leta 1917 poslali z ljubljanskimi črnovojniki na fronto v Karpate, kjer je dočakal konec prve svetovne vojne.
Poročnik na Sedmograškem v Romuniji l. 1917
Novembra 1918 se je vrnil v Ljubljano in se od tam odpravil kot prostovoljec v Borovlje (zdaj Ferlach) skupaj s koroškim rojakom Vinkom Möderndorferjem (1894–1958), pedagogom in znanim zbiralcem etnološkega gradiva, s katerim se je poznal že z mariborskega učiteljišča. V ponesrečeni ofenzivi slovenske fronte 29. aprila 1919 je bil v bitki s folksverovci hudo ranjen v desno nogo v naselju Humberk (zdaj Hollenburg) pri Kotmari vasi (zdaj Köttmannsdorf). Sovražniki so ga odpeljali v Celovec na zdravljenje, kjer je ostal do junija, ko so mesto osvojile jugoslovanske čete in so ga odpeljali v domovino. Zaradi posledic poškodbe je za vedno ostal invalid. Vendar se Gačnikova prizadevanja za pravično severno mejo tudi po bojih niso končala. Z veliko vnemo se je namreč pridružil boju Libeličanov za priključitev te vasi h Kraljevini SHS, ker je bila po njihovem mnenju po plebiscitu 10. oktobra 1920 po krivici dodeljena Avstriji. Skupaj z njim, s šolskim nadzornikom Rudolfom Mencinom (1879–1963), po rodu iz Libelič, in z libeliškim župnikom Antonom Vogrincem (1873–1947) so vaščani dosegli, da so 30. septembra 1922 Libeliče uradno priključili matični domovini.
Leta 1921 se je zaposlil kot učitelj na osnovni šoli v Guštanju, kamor je čez šest let prišla poučevat njegova kasnejša žena Mira. Bila je rojena 6. junija 1903 v Poljčanah kot Elfrida Ivana Marija Šijanec v učiteljski družini. Imela je še tri brate. Najstarejši, dr. Fran Šijanec (1901–1964), je bil umetnostni zgodovinar. Drago Marjan ali tudi Mario Šijanec (1907–1986) je bil uspešen skladatelj, violinist in dirigent, ki je po drugi svetovni vojni živel in ustvarjal v Argentini kot Mariano Drago. Najmlajši Stanko Šijanec (1909–1984) je bil v Mariboru gimnazijski profesor zgodovine. Mira je v Mariboru leta 1922 končala učiteljišče in se po službah v različnih krajih leta 1927 zaposlila v guštanjski osnovni šoli. Z Jankom sta se poročila 27. aprila 1930.
Ravnatelj guštanjske osnovne šole l. 1933
Mira Gačnik s svojim razredom l. 1935
V Guštanju sta bila učitelja do leta 1941 in nato še po vojni do leta 1951. Med leti 1925 in 1937 je bil Janko tudi upravitelj šole in otroškega vrtca. Kot zavzet pedagoški delavec se je javno zavzemal za pravice učiteljev v tedanji družbi in za pravilno vzgojo učencev. Iz vzgojnih namenov je ob šoli uredil vrt s sadovnjakom in šolskim čebelnjakom. Bil je eden od pomembnih članov leta 1914 ustanovljene Čebelarske podružnice Guštanj. Ves čas je bil goreč jugoslovanski patriot, zato ni čudno, da sta bila oba z Miro zelo aktivna člana guštanjskega Sokolskega društva od leta 1921 do 1941. Pomembne so njegove zasluge pri gradnji Sokolskega doma, ki je bil odprt 22. novembra 1931. Janku so od vsega začetka v društvu poverili nalogo, da organizira kulturno prosvetno delo. Tako so že leta 1921 ustanovili pevsko in godbeno društvo, v katerem se je zlasti Mira izkazala kot dobra pianistka. Janko je bil dejaven tudi kot režiser raznih spevoiger in operet, s katerimi so igralci Sokola gostovali v raznih krajih, kot režiser in glasbenik pa je sodeloval tudi v tedanjem guštanjskem delavsko prosvetnem društvu Svoboda.
Odbor Sokolskega društva Guštanj l.1932 (KPM – Muzej Ravne)
Zaradi Jankovega delovanja v sokolski organizaciji so ga tedanje oblasti leta 1937 kljub številnim protestom brez razloga odstavile z mesta šolskega upravitelja. Še več gorja je doživel med drugo svetovno vojno. Leta 1941 se je pred nacisti umaknil v Ljubljano, Mira pa k svojim staršem v Maribor. Zaradi sodelovanja z OF so ga fašisti aretirali v raciji 14. februarja 1942 in ga poslali sprva v zapore v Padovi, 13. junija pa v izgnanstvo v vas Torricella Peligna v Abruzzih v osrednji Italiji. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je uspel pred Nemci pobegniti v zbirno taborišče Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije (NOVJ) v kraju Gravina v Apuliji na jugu Italije, kamor je po različnih pripetljajih prispel 25. januarja 1944. Tam je vodil prosvetno delo med borci in v ta namen sodeloval pri sestavljanju posebne Taboriščne čitanke.
Taboriščna čitanka iz l. 1944 ( Muzej NO Maribor)
Po vojni sta se oba spet vrnila v Guštanj na osnovno šolo, na kateri je bil Janko med letoma 1947 in 1951 šolski upravitelj. Poleg tega je leta 1945 postal prvi upravnik dijaškega doma v nekdanjem gradu, kjer je bila tedaj tudi na novo ustanovljena gimnazija. Sodeloval je pri prenovi Jagrovega hleva v Zadružni dom s kinodvorano, pri postavitvi Malgajevega spomenika na Dobrijah leta 1947 in pri urejanju partizanskih grobov kot tajnik Zveze borcev. Poskrbel je, da se je nadaljevala tradicija predvojne pevske in godbeniške dejavnosti. Režiral je igre, vodil in vadil domače pevce ter plesalce koroških plesov. Skupaj z okrajnim referentom Vojkom Simončičem in dirigentom Jožkom Hermanom je zaslužen, da je bila leta 1951 osnovana ravenska glasbena šola, uradno pa je bila nato ustanovljena Nižja glasbena šola na Ravnah leta 1956. Tudi Mira je ves čas sodelovala kot pianistka pri orkestru, ki ga je zelo uspešno vodil kapelnik Jožko Herman. Z vsemi temi dejanji je Janko svojim učencem in mnogim Ravenčanom ostal v neizbrisnem spominu kot zavzet pedagoški in kulturni delavec ter velik domoljub. Po njem so poimenovali Gačnikovo pot, ki je speljana med drugim mimo poslopja nekdanje osnovne šole, v katerem je danes sedež Občine Ravne na Koroškem.
Upokojil se je 15. julija 1951, Mira pa je zaprosila za premestitev. Preselila sta se v Maribor, kjer je Janko ostal še naprej družbeno aktiven in ohranil stike s Koroško. Med drugim je organiziral številna gostovanja združenih pevskih zborov z zamejske Koroške, zaradi česar ga je Slovenska prosvetna zveza odlikovala z Drabosnjakovim priznanjem. Umrl je 4. septembra 1967 in je pokopan v Libeličah, kar si je želel ves čas. Na njegovem grobu stoji lepo izdelan spomenik z vklesanim priimkom in imenom, s kratko oznako njegovega delovanja: UČITELJ IN BOREC ter z letnico rojstva in smrti 1895–1967. Gačnikovo delo na področju kulture in hkrati veliko navezanost na Koroško pa izkazujejo vklesane besede: »NMAV ČREZ JEZARO« … Mira je umrla 30. oktobra 1973 v Spodnjem Slemenu in so jo po odločitvi sorodnikov pokopali na Pobrežju v Mariboru.
Gačnikov grob v Libeličah
Zapisal: Prim. mag. Franc Verovnik, dr. med.
Filatelistična izdaja Koroškega filatelističnega društva v čast Janku Gačniku.